“Au!” sem glasno zastokala, ko sem se nekega dne približevala svoji delovni mizi.
“Kaj pa je?” me vpraša sodelavka.
“Ne vem … Dobesedno me boli srce.”

To je bil ZAČETEK KONCA tistega obdobja. 
Kot komunikologinja zaposlena v marketinškem oddelku srednje velikega podjetja
sem po nekaj letih zaposlitve začela
izgubljati sijaj v očeh, 
izgubljati motivacijo,
se vse pogosteje omamljala,
doživljala krizo smisla in se spraševala:
“A to je to od življenja, al kaj? Mora biti več!”

Dovolj mi je bilo 7-kratnega pritiskanja na dremež vsako jutro.
Dovolj mi je bilo tega, da sem živela za vikende.
In vsekakor mi je bilo dovolj tega, da sem toliko časa in miselne energije vlagala v služenje vodstvu brez pomenljive vizije in strategije.

Fizična bolečina v predelu srca – začutila sem jo večkrat med delom – pa je bila moja TOČKA PRELOMA.

Priznala sem si, da se nekaj mora spremeniti, drugače bo šlo le še navzdol.

S pomočjo raznih izobraževanj, v katera sem vlagala precejšen del svoje plače, in ozaveščanja mi je uspelo premagati miselnost vloge žrtve. Začela sem pri sebi!

V naslednjih mesecih sem se na različne načine potrudila, da sem si svoje delo dodatno osmislila. Danes vem, da se temu reče ‘job crafting’. 🙂
V svoj vsakdan sem vključila tudi dodatne stvari za boljše počutje (npr. zjutraj peš v službo in poslušanje zanimivih podcastov na poti, kosilo zunaj v parku, predvajanje zvoka morja med fokusiranim delom, ustvarjalno pisanje bloga po službi …). Veliko sem delala tudi na svoji miselnosti.

ENA STVAR pa je naredila še posebej veliko razliko:
V tistem obdobju sem pomagala zasnovati in voditi interni klub za zaposlene! Ta klub je prinašal razne mesečne izzive – npr. skupinski pohod, sladki ponedeljki, teden brez pritoževanja, snemanje zabavnih filmčkov … 
Na lastne oči sem videla, kako lahko z nekaj iznajdljivosti in kreativnosti dvignemo vzdušje v pisarni ter se med seboj bolj povežemo, posledično bolje sodelujemo.

Počutje se je izboljšalo, za rezultate sem bila pohvaljena, a moje delo tam je bilo opravljeno.
Tako sem čutila in morala sem iti naprej.

V neznano …

Nova vizija me je klicala od daleč, razjasnjevala pa se je sproti, ko sem hodila po poti …

Pot je bila polna izzivov, bolečine, finančne stiske;
pa tudi veselja, zdravljenja, svobode in moči premagovanja.

“Je treba it naprej, ne nazaj”, je večkrat rekla moja mama, ki je pred nekaj leti preminula.
Ta njen stavek mi še danes pomaga v težkih trenutkih.

Na poti raziskovanja sem med drugim:

– Postala vaditeljica joge smeha.
– Odvodila svojo prvo delavnico z naslovom Privlačni marketing ter odkrila, da v tem res uživam in sem po odzivih slušateljev tudi dobra! (samo tema še ni bila ravno prava ;)) 
– Delala kot animatorka v hotelih na Majorki.
– Ustvarila družabno igro Igro smeha.
– Izvedela za pozitivno psihologijo in se navdušila.
– Z delom v piceriji si plačala študij na Happiness Studies Academy ter naposled pridobila 
certifikat Happiness Trainer pod mentorstvom prof. dr. Tal Ben-Shaharja, ki je pozitivno psihologijo predaval tudi na Harvardu.

Nadvse hvaležna, da sem našla smer, 
v katero verjamem,
ji radovedno sledim
ter uporabna spoznanja delim!

Danes sem na spirali navzgor in postajam vedno srečnejša.

Moje srce pogosto jadra na valovih prijetnih čustev, se čudi nad življenjem in namesto ‘au’ vzklika ‘uau!’

Verjamem, da bi lahko vsi to pogosteje doživljali.

Zato tako rada delim znanje, ki opolnomoča in oblikujem izkušnje, ki dvigajo duha.

Pretekle delovne izkušnje in nekatere toksične vodje 😛 pa so tudi služile namenu! 
MOČNO SO OKREPILE MOJO ŽELJO po tem, da pomagam soustvarjati delovna okolja, ki zdravje in srečo zaposlenih podpirajo, ne pa ovirajo!

Je tudi vam mar za to?

Verjemimo v možnost pozitivne spremembe in uporabljajmo svojo moč za dobro.
Povezani zmoremo marsikaj! 😉